Zgodba govori o mladih MEPI-jevcih iz Gorenjske, ki so iskali odgovor na vprašanje: “Je lahko življenje tudi drugačno.” Pod vodstvom Marije Štremfelj iz Gimnazije Kranj so ga (po)iskali v objemu prostrane Himalaje v Langtang National Parku. Potovanje v notranjost lastnega bitja se prične, ko zapustijo območje neudobja. Iz glavnega mesta Kathmandu se po dih jemajočih cestah odpeljejo v Dhunche. Odpravijo se na 9 dni dolg treking mimo Gosainkundskih jezer in hodijo na višini 4000m in več. Soočajo se s pomembnimi odločitvami in pritiskom v glavi zaradi visoke višine. Spoznajo se, ko naletijo na ovire, zapomnijo si njihovo premagovanje. Težke noge in nahrbtniki jih opozarjajo, da se dogaja nekaj izjemnega. Četrti dan osvojijo najvišji vrh Suriya Peak (5145m), veselje je nepopisno. Osem mladih src, ki utripajo hitreje je preživelo tekmo s samim seboj.

Uživajo le še štiri dni hoje po zeleni naravi in rumenih poljih, v daljavi pa že vidijo sivo obarvan Kathmandu. Preproste hiše, makadamske ceste, skromno oblečeni otroci, od celodnevnega dela utrujeni, a kljub temu nasmejani domačini, odvisnost od mnogokrat krute narave te vrnejo k vrednotam naših prednikov. Skrb za vsakdanji kruh, sožitje z naravo in molitev sestavljajo trikotnik vsakdana, katerega edini cilj se zdi nasmeh. In Nepal jih ima nešteto.Pravijo, da so potovanja edina stvar, za katero človek zapravi veliko denarja, a se vrne bogatejši. V Nepalu so tako nabrali veliko izkušenj, ki so vsakega malce spremenile. Obiskali so zelo bogato Britansko šolo in revno sirotišnico ter s tem spoznali, da sta bogastvo in prijaznost obratno sorazmerna. Tisti, ki že tako nimajo nič, bodo s teboj delili še tisto malo, kar imajo, tisti, ki pa si lahko privoščijo vse, pa bodo odvrnili pogled. Otroški pogledi v sirotišnici so odmevali energijo in ljubezen in ta se je s solzami v očeh, čustveno dotaknila prav vseh.